Postopek izdelave neonskih luči vključuje uporabo natrijevega-kalcijevega silikatnega stekla z nizko-taliliščem-kalcijevega silikata kot cevi, oblikovanje različnih vzorcev in besedila po potrebi, obdelavo s pihalnikom, sintranje elektrod, izpraznitev cevi z vakuumsko črpalko in njeno polnjenje z različnimi redkimi plini glede na želeno barvo.
Sodobne neonske luči so bolj prefinjene. Nekateri upognejo stekleno cev v različne oblike, da ustvarijo bolj privlačno grafiko; drugi prekrijejo notranjo steno cevi s fluorescenčnim prahom za svetlejše in bolj živahne barve; spet drugi so opremljeni s samodejnimi vžigalniki, ki povzročajo zaporedno utripanje različnih barv in ustvarjajo bleščeč prikaz, ki osvetljuje mestno noč.
Od izuma leta 1910 je neonska luč ostala priljubljena več kot stoletje. To je poseben svetlobni vir s praznjenjem s hladno katodo z nizkim{2}}tlakom, za razliko od drugih obločnih sijalk, kot so fluorescenčne sijalke, visoko{3}}natrijeve sijalke, metalhalogenidne sijalke, živosrebrne sijalke in žarnice z žarilno nitko. Neonske luči oddajajo svetlobo skozi žarečo razelektritev s hladno katodo nizkotlačnega-inertnega plina, napolnjenega v stekleno cev pod visoko-napetostnim električnim poljem. Barvo neonskih luči določajo spektralne značilnosti inertnega plina, s katerim so napolnjene: fluorescenčne neonske luči so napolnjene z neonom in oddajajo rdečo svetlobo; fluorescentne neonske luči so napolnjene z argonom in živim srebrom ter oddajajo modro, rumeno in druge barve. Obe vrsti neonskih luči oddajata svetlobo s stimulirano emisijo atomov v delovnem plinu znotraj cevi.
